close

Mirna noč, še mirnejše jutro, ki kar vabi na vodno osvežitev. Sledita dve porciji palačink z najboljšo postrežbo – Timurjem, ki nadaljuje včerajšnji intervju. Spremlja ga mlajši bratranec, ki nama s ponosom pokaže najino včerajšnje darilo – priponko.

IMG_8772

Ker sva tako blizu gora, ki naju spremljajo že celo pot čez Kirgizijo, pade odločitev o izletu v gore. Izlet ima manjšo spremembo od vaše predstave, ne greva hodit v gore, ampak se bova peljala in preizkusila 4×4. Od zdravnice, ki je na oddihu (tudi njen sin nama je ob ponovnem srečanju razkazoval priponko, ki jo prepenja iz ene majice na drugo) sva izvedela za naravni biser – Semjonovskoje Uščieli, ki ga morava obiskat. Od mesta najine nastanitve je oddaljen dobrih 30 kilometrov.

IMG_9109 IMG_9083

Pot naju vodi ob jezeru in gore se iz kilometra v kilometer bližje.  Zanimivo je, da so postavljene v treh plasteh. Najbližje cesti so vzpetine, ki dajejo vtis, kot da je nekdo pripeljal gromozanske kupe kamenja, sem in tja pa posadil kak obledel grmiček ali šop trave. Za njimi še višje vzpetine, ki so intenzivno zelene barve in tako razgibane, kot bi jih kdo narisal in postavil tja. Zadnji sloj pa sestavljajo najvišje vzpetine, ki jim z največjo lahkoto rečeš gore. Vrhovi tisočakov, ki razkazujejo špice in grebene. So del Nebeškega gorovja. Cesta zavije proti notranjosti in kmalu naju ustavi rampa in njen upravitelj, ki za ogled naravnega parka zaračuna 300 KGS.

DSC_0825 DSC_0859

Razloži, kaj se nama splača ogledat in kam vse lahko greva, ker je teren zahteven.

DSC_0832

Makedamska cesta naju vodi po dolini, mimo nekaj gerov, tovornjakov, predelanih v čebelnjake,  travnikov, na katerih je kamenja, kod  da jih je nekdo malo nametal vseokrog in lukenj v travniku, ki so dom (po najinem poimenovanju) rovkam. Te živalce skačejo naokoli, se skrivajo v luknjah in radovedno opazujejo tujce. Park postane pravi odprti živalski vrt. Pa se ob poti pasejo osli, cesto prečkajo krave, na cesti sedijo ovce, nama pridejo nasproti konji, ki se v koloni prebijejo mimo naju na najožjem predelu poti (dobro, žuželk pač ne bova omenjala, ker jih je povsod toliko). Gore so osupljive, doline se razpenjajo pod nama, reka nama nekajkrat prekriža pot, živali so na vsakem koraku (oz. vrtljaju gume), na koncu pa prideva še do jezera, ki nama nudi osvežitev in krajši počitek.

DSC_0883 DSC_0837 DSC_0924 DSC_0046 (2) DSC_0891

V parku se zadrživa večji del dneva in izmučiva fotoaparate do konca, prav tako se v prej pospravljenem avtomobilu, zaradi vožnje, nabere za debelo plast prahu. Avto postane tako umazan, da naju na poti v mesto ustavi policaj in komentira čistočo. Poiščeva avtopralnico, kjer nama fantje v desetih minutah tako spolirajo avto, da se dobesedno sveti in privablja poglede vseh meščanov. Končno se vse nalepke podpornikov zopet lepo kažejo svetu.

IMG_9246

Ekipa.

IMG_9228 IMG_9230

Ker prazna vreča ne stoji pokonci, greva jest in preden najdeva restavracijo, ki nama je všeč, sva že pošteno lačna. Cene so ponekod visoke do neba, zaračunajo tudi glasbo, ki jo predvajajo poleg pa zahtevajo še 13% od celotne vsote za strežbo. Bilo bi vse lepo in prav, če bi si to tudi prislužili. Ko končno najdeva restavracijo in naročiva hrano, čakava , čakava in še vedno čakava. Ko prvi dobi prilogo (in jo že pojeva), dobi prilogo drugi, tudi to že pojeva, ko uspe priti do naju meso, ki ga je naročil Matej, ga ta že poje, ko do mene pride domnevno puranje meso, ki to ni – je pa goska. Malo manj sita, a zato polna vtisov se parkirava na sedaj že stalno mesto. (In ugotoviva, da sta se dva fanta podpisala na avto, medtem ko sva jedla – face:))

IMG_8946 IMG_9285

IMG_9309

Ena stran je polna.

Komentiraj

Your email address will not be published. Required fields are marked *

You may use these HTML tags and attributes: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Go top