close

Ko ravno postane prijetno toplo in se ni treba vseskozi »zabubljati« v deke, naju zbudi ropot, ki naznanja, da je zadnji čas za odhod proti meji. Ostalo nam je slabih 300 kilometrov poti po Gorno Altajskem regionu in ker se stvari na meji znajo zakomplicirati (vsaj do sedaj so se), sledi ekspresen zajtrk. Nato pa pot pod gume :) . (Ruska meja je odprta do 18:00, Mongolska do 17:00, med njima je 30 kilometrov in v nedeljo so Mongolci dela prosti.)Čas nas preganja tako zelo, da preizkusimo meje hitrosti vozil (počutim se kot v TopGearu) in po cestah kar letimo.

DSC_0087 (2)

selfi.

Ceste proti Tašanti so vedno bolj prazne in naselja, ki jih zemljevid predstavlja kot mesta, vedno manjša in skromnejša. Barvne lesene hiške popestrijo pokrajino, ki je ob robovih gorata in pokrita s snegom. Med hišami se sprehajajo ljudje, večinoma pomanjkljivo oblečeni, misleč, da je poletje, čeprav so temperature prej zimske, kot poletne. Nas greje čebulni sistem vseh mogočih oblačil, ki se skrivajo v naših nahrbtnikih.

Obstojimo pred rusko mejo na mejnem prehodu Tsagaannuur, v manjši koloni vozil in kmalu ugotovimo, da si je nekdo privoščil odmor za kosilo in čas za izmeno. Po dobri uri začnejo iz mesta korakati monotono-temnozeleno oblečeni cariniki, polni elana za delo. Aja, ne. Po tem, ko gre Matej (kot voznik) na prvo okence za registracijo  izve, da je najprej potrebno urediti vize v mestu. Naše dobro mesto v koloni gre po gobe in vrnemo se v mesto. Čisto vsak, ki pride v pisarno, želi podkupiti gospoda za pisalno mizo, da bi prišel prej na vrsto, a ker se mu kar malo zasmilimo, nas le spusti naprej. Veseli smo, da smo prehiteli tri kombije, polne ljudi, z istim ciljem: Mongolijo. Meja in njeni postopki nam vzamejo še dodatni dve uri. V Kazahstanu nekaj stvari niso primerno zabeležili, zato se odločijo vse popraviti, ponovno pregledati … A na splošno so zelo prijazni. Carinik, ki nam odpre predzadnjo rampo, se celo odloči potrenirati angleščino. Po dobrih treh kilometrih sledi še zadnji dvig zapornice, konča se cesta in pred nami se razprostira Mongolija.

DSC_0078 IMG_0738 IMG_9759 IMG_9757

Naš cilj. Nasmejani do ušes prevozimo 30 kilometrov in danes nam je sreča očitno naklonjena. V zadnjih minutah ulovimo mongolsko mejo (zabavno dejstvo: pred mejo, ti neka gospa očisti in dezinficira gume, ter za to zaračuna 100 RUB). Ujete zadnje minute nas rešijo pred dolgo administracijo. Vsi bi radi čim prej odšli domov, zato nas po hitrem postopku pregledajo in spustijo naprej. Kar malo smo osupli nad hitrostjo, pričakovali smo več težav. Kupimo avtomobilsko zavarovanje, zamenjamo nekaj denarja (sprejemajo le nove bankovce) in  gremo naprej. Kar malo smo razočarani, ko zagledamo asfaltirano cesto. Lep, gladek kos ceste, čisto na novo položen asfalt. Kaj?! Nam je bil obljubljen off-road! In vzamemo si to pravico.

IMG_9762 DSC_0064 (2)

Pot do prvega mesta nadaljujemo ob stranskih makedamskih cestah, ki v nekaj kilometrih prevladajo in nadomestijo asfalt. (Tako da v letu ali dveh, bo Mongolija imela cestne povezave med glavnimi mesti.) V daljavi se sem in tja pojavi kakšen ger, opazimo nekaj čred, dokler ne pridemo do mesta Olgi.

DSC_0001 (5)

Čezcestni stampedo.

DSC_0042 (4)

Matej odjaha v neznano.

Drug svet. Nizke hišice, večinoma geri, prepletena električna napeljava, živali prosto tekajo okoli, nekaj avtomobilov, nekoliko več motorjev. Privoščimo si večerjo presenečenja, ker so meniji v mongolščini, povejo nam, da Wi-fi imajo, interneta pa ne.

IMG_9833

Po dolgem dnevu, si zunaj mesta, na vznožju neke vzpetine postavimo naše, nekoliko nenavadne gere in se odpravimo spat.

Komentiraj

Your email address will not be published. Required fields are marked *

You may use these HTML tags and attributes: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Go top