close

Nov dan, svež zrak in abnormalna količina mušic, ko odpremo vrata šotora. Te nam ne dajo miru. Očitno še niso videle turistov:). Res so nadležne te male zadevice in naš zajtrk zaradi njih postane mesen. Nam pa dajo pospešek, da se odpravimo proti notranjosti. Iz mesta vodi nekaj kilometrov pravih cest.

IMG_0410 DSC_0030 (2) IMG_0428 (2)

Odločimo se, da izkusimo prvo Mongolijo in pot nadaljujemo kar po bližnjih gorah. Grebeni so naša pot in pogled na okolico je osupljiv. Iz ravnine se vzpenjajo tisočaki, nekje družno, nekateri so bolj samotarji, jezero tu, jezero tam. Pogled seže tako daleč, da vidiš celotno gorovje. Ker je neporaslo, njihove gube dobivajo še jasnejšo podobo. Naša pot po hribovju, za katerim so skriti zasneženi vrhovi, se konča ob šestih gerih – obiščemo eno izmed lokalnih skupnosti.

IMG_0497 DSC_0018 (2)

IMG_0491

Barbie hiša z vsemi dodatki – Mongolska verzija.

Vstopimo v njihovo hišo, brez vogalov. Na sredi je majhen podporni steber, z odprtino (in hkrati zračnikom na vrhu), poleg je velik lonec, v katerem se kuha nekaj mlečnega in miza, obkrožena z majhnimi pručkami. Ob strani stojita dve postelji, prekriti z barvito posteljnino, med njima je manjša kredenca, na kateri je črno bel televizor in dva okvirja s slikami prednikov. Postrežejo nas s konjskim mlekom, kruhom in maslom. Mlečni napitek nam gre le s težavo po grlu. Preveč kislo za moj okus. A hvaležnost za gostoljubje le terja svoj davek. Čas za izpraznitev skodelic si pridobivamo s pogovorom in pantomimo.

IMG_0468 (2) IMG_0481 (2) IMG_0472 IMG_0478

Na tej planini živi 6 družin. Vsi otroci napolnijo ger in se smejijo našim podobam. Smo prvi turisti, tod okoli. Ko jim v zahvalo izročimo nekaj darilc, nas odpeljejo pogledat molžo konj. Ker so njihov največji ponos, si ogledamo vso delo.

DSC_0021 (2) IMG_0505 DSC_0031 (2) DSC_0033 (2)

Razložijo še o ostalih živalih, ki se pasejo po različnih straneh vzpetine, medtem ko se male deklice, v smehu,  izogibajo fotoaparatu. Krenemo naprej. S pomočjo zemljevida, ki je sicer prirejen po ruski specialki (iz leta 1942), gremo proti naslednjemu večjemu mestu. Na poti se ustavimo ob jezeru in privoščimo kavo. Kakšen mir. Nekaj ptic občasno preleti nebo, drugače pa samo mi.

IMG_0556 IMG_0564 DSC_0056 IMG_0607 (2)

Postanki nikoli ne smejo biti predolgi, ker se drugače zasediš in poleniš. Pot se iz gorske spremni v nekoliko peščeno. Naletimo tudi na prvi river-crossing, ki ga zaradi vzemirjenja prečkamo kar trikrat. Ob poti stojijo v stolpec zloženi kamni, ki opozarjajo na nevarnost. V primeru, da je pot neprevozna (npr: da se je porušil most), je pred tem nasut kup zemlje. Ceste so razvejane in vožnjo sestavlja kup odločitev, katero izbrati. Nekatere imajo kup hinavskih lukenj, ko niti ne izglodajo grozno, a te kar vržejo v zrak, po drugih so narejeni majhni valovi (zaradi vetra, tovornjakov?) in te trese, kot da bi imel v rokah »štemarco«.  Velike okrogle skale so raztresene po poti in ne morem se načuditi, kako so prišle tja. Na poti le redko kdaj srečamo vozila.

IMG_0751

Utaborimo se pred Khovdom in ta večer nam delajo družbo komarji. Očitno so vsi zelo lačni, ker neprestano mrgolijo okoli nas. Temperature so primerne za kratka rokava, mi pa se sprehajamo okoli v jaknah, s kapuco na glavi, vsi prešpricani s sredstvi proti tem nadležnim žuželkam. Ker imam na sebi tanke hlače, se prebijejo do kože in naredijo tam okoli dvajset pikov. Hladilna krema pride še kako prav, ko nam končno uspe postaviti šotor, poloviti še zadnje komarje, ki se uspejo prebiti v notranjost in ob zvoku brenčanja zaspati  zgodaj zvečer.

FUNfact: Tovornjaki se po poteh prebijajo tudi po 48 ur, da naredijo 200-300 kilometrov.

Komentiraj

Your email address will not be published. Required fields are marked *

You may use these HTML tags and attributes: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Go top